Zvezdni utrinki.

mihaela katka 9

Vznemirljiv dan je za nami. Veliko nepričakovanih obratov, z njimi za nekatere razočaranja za druge pa vznemirjenje. Za marsikoga bo tudi danes podobno. Vznemirljivo, družabno, z nekaj živčnosti in nemira, pa tudi z veliko igrivosti in družabnosti. Toda mene kliče, da zopet govorim o tistih bolj bolečih delih naše narave. Na nebu se še kar sestavljata Saturn in Kiron v kvadrat. Sredi noči ju bo  Luna povezala v T-kvadrat. Tako bo pod površjem ves čas tlel tih ogenj nezadovoljstva in ranjenosti, in kljub smehu, druženju in komunikaciji, ki se bo vršila na površju, klical k tem, da se soočimo s seboj, da si pridemo bližje in vidimo, prenesemo odprte rane.

. Saturn je planet omejitev, še najbolj, ko se z drugim planetom poveže v kvadrat govori o tem, da nas nekaj od zunaj ovira, blokira, da bi bilo, kot želimo. Ne le ovira in blokira, nekaj nam otežuje življenje, zaradi njega ne moremo tako spontano in radostno živeti svojega življenja. Kiron je res da samo asteroid, in naučena sem ga bila gledati bolj od daleč,  toda praksa je pokazala, da je ključnega pomena v naravi človeka. Kiron je rana, primarna rana, katero povijemo, zavijemo, natančno skrijemo, da ja ne bi bolelo. Skrijemo jo zelo različno, nekateri so bogati, uspešni, akademski, ker se jim to zdi edini način, da bi jo skrili,  drugi jo skrivajo z neskončno prijaznosti, ustrežljivosti in prostovoljstvom.  Zaradi skrivanja primarne rane ustvarjamo mašila, grimase, geste, vse, samo da pobegnemo od rane, ki boli bolj od vseh ran. Ko se Kiron in Saturn povežeta ali v konjunkcijo ali v disharmonične aspekte ni več moč pobegniti pred njo, potrebno se je z njo srečati, jo prenesti in zrasti. To je tista bolečina, ki obljublja rast, obljublja večjo pristnost, če se le z njo srečamo, če le ne pobegnemo. Kam vi bežite, veste najbolje sami. Saturn nas ozemlji in nam reče: »«Poglej, to je tvoja rana.«. Blagoslovljena z znanji, ki so jih name prenesli, znam v tej rani samo biti, jo gledati, gledati sebe, pustiti vse miselne konstrukte, ki bi ali krivili druge, ali opravičevali sebe in samo biti v tej bolečino, jo gledati, se ji odpreti, videti. Življenje me je obdarilo s tem kvadratom že ob rojstvu, tako je moj nasvet ne le teoretično sposojen od modrejših, ampak izkustveno spoznan, zato vam pravim, samo bodite in glejte, vzdržite in prenesite, in predvsem ne prenašajte odgovornosti bolečine na druge. Bolečina je tu, da vas zbudi, kot nam hladna voda omogoči, da smo zaradi nje bolj sveži, bolj budni.

Dolga sem. Načinov kako vam bi prikazala ta kvadrat je morje, pa vendar ga bo vsak od vas doživel na svoj način, ker je rana vsakega od nas drugje. Nekateri med vami, pa boste vse to bolj gledali v drugih, kot doživeli v sebi. Ko so rane na površju, ko ne krivimo več ne druge ne sebe, ko se sram umakne, ko samo smo skupaj z rano, nas nekaj svetega objame, temu bi jaz rekla Tišina, vi recite s svojimi besedami in nas zdravi. Šele ko so rane vidne, se lahko pozdravijo, dokler jih skrivamo, delujejo na vse, kar smo, kot skriti, nezdravi oblikovalec.

29. 4. 2017, Mihaela Malečkar