Zagonetke astrologije

V astrologijo me je zaneslo oziroma bolje me pritegnilo, primamilo. V vsakem primeru se je zgodilo, da sem prišla v stik z astrologijo in je postala bistven del mojega življenja. Na začetku se nisem spraševala, zakaj astrologija deluje, na začetku sem jo preprosto sprejela – no, en del mene je vedno dvomil in kritiziral, vendar sem kljub temu nadaljevala učenje. Seveda, ko se posvetiš neki znanosti, sploh znanosti, ki je pozabljena, osramočena in izločena z univerz v naši kulturi, prideš prej ali slej v stik s samo osnovo, torej dejstvom, na čemu ta znanost temelji. To, da astrologija temelji na astronomiji oziroma je astronomija njen bistveni del, je verjetno vsem jasno – in obratno tudi, da je astronomija izšla iz astrologije in se ločila od nje v novoveškem obdobju, ko se je kopernikanski obrat (vedenje, da se Sonce ne vrti okrog Zemlje, ampak obratno, da je Sonce v ‘središču’) dokončno zasidral v miselnosti ne le znanstvenikov, temveč tudi širše, ko se je znanost ločila od Cerkve in je postal eksperiment bistveno orodje znanosti. Takrat, ko je narava postala le skupek objektov, ki se jih meri, opazuje, ugotavlja načine gibanja, njihove medsebojne odnose razlaga v skladu z znanstvenimi teorijami in sistemi. Iz narave pa je izginila vsebina (pri Aristotelu telos, smisel, pri Platonu vesoljna duša), katero so stari modreci motrili in prepoznavali skupaj z obliko.

V čem vedenje astronomov izpodbija verjetnost astrologije?

Prva problematika je vezana na geocentričnost horoskopa.

V modernem času je prišlo do velikega razvoja astrologije. Seveda obstaja tudi heliocentrični horoskop in astrologi, ki z njim delajo in raziskujejo njegovo moč razlage. Toda zakaj so napovedi zasnovane na geocentričnem horoskopu pravilne in pogosto pravilnejše kot tiste, zasnovane na heliocentričnem horoskopu (izrisu neba)?

Najverjetneje zato, ker človek kljub vedenju in poznavanju načina gibanja vesolja še vedno živi na Zemlji in z oči Zemljana je še vedno Sonce tisto, ki potuje, je še vedno tisto, ki vzhaja na vzhodu in se boči nad nebo, da bi se spustilo proti zahodu (znanstveno: posledica vrtenja Zemlje okrog svoje osi). In gledano z Zemlje je moč Sonca tista, ki je povezana z naravo in dogajanjem na Zemlji … in tako naprej. Zelo natančen opazovalec neba z Zemlje lahko vidi tudi to, da se vsi planeti gibljejo (ne glede na gibanje Zemlje okrog svoje osi) po nekem nebesnem pasu in ne kar vse povsod na nebu. Gledano z Zemlje je tako in človek, ki biva na Zemlji, ne glede na to, kakšno je njegovo poznavanje astronomije, dogajanje na nebu z Zemlje še vedno vidi na ta način. Kajti njegov položaj ni nekje drugje v vesolju.

Poskusimo to razumeti bolj psihološko. Človek živi na Zemlji, okrog njega se dogaja marsikaj, vendar ne vidi vsega in vidi na svoj določeni način, vidi iz sebe ven, iz svojega razumevanja (razumevanje življenja prihaja tako iz izkušnje kot genetske osnove, neke zrelosti, vse to skupaj in še marsikaj ustvarja posebno pogojenost, da stvari vidi prav tako in ne drugače). Na svoj način je omejen, njegov pogled in razumevanje sta omejena, če bi zmogel iti ven iz sebe in biti objektiven do sebe, bi videl drugačno stvarnost, vendar ker je sam sebi središče, vidi stvari tako in ne drugače, zelo redko objektivno. Tako kot to velja za posameznika, velja tudi za človeštvo v odnosu do drugih oblik zavesti. Temu gledanju se strokovno reče antropomorfizem, jemanje človeka za središče dogajanja.

Ko ljudje sebe ne bomo jemali tako zelo zares in bomo nase gledali od daleč, bo o tem, kaj živimo, mogoče več sporočal heliocentrični horoskop.

Druga problematika je vezana na zodiakalni pas in spreminjanje oziroma premikanje zvezd in ozvezdij.

Najprej je treba povedati, da zahodna astrologija temelji na tropičnem zodiaku, v tem pogledu je zodiak, to je tisti pas neba osem stopinj od ekliptike (navidezne poti Sonca) na obe strani, po katerem se gibljejo vsi planeti (gledano z Zemlje). Krog, razdeljen na 12 enakih delov, ni v ničemer vezan na ozvezdja, ki imajo enaka imena kot ti deli. Delitev je osnovana na letnih časih, torej ko Sonce seka nebesni ekvator (podaljšek Zemeljskega ekvatorja v neskončnost), ko gre na jug, imamo enakonočje in se v tropičnem zodiaku začne znamenje ovna, ko je najdlje od nebesnega ekvatorja na južnem delu, imamo poletni solsticij in tako naprej … Torej je vsako znamenje točno določeno z deklinacijo, meritvijo severno in južno od nebesnega ekvatorja. To, kdaj točno govorijo stari astrologi o ozvezdjih in kdaj o zodiakalnih znamenjih, je težko ločevati, ker se tako za ozvezdja kot predele neba uporablja ista imena. Torej to, da zvezde res počasi (v 72 letih 1°), pa vendar spreminjajo svoj položaj, tropičnega zodiaka ne spreminja, ker je osnovan predvsem na poti Sonca, torej na odnosu Sonce-Zemlja. Astrologi pa tako in tako ne upoštevajo samo tega navideznega razkosanja neba na 12 enakih delov, ampak tudi zvezde, vendar predvsem najmočnejše zvezde, tiste, ki so bolj sijoče in katere so upoštevali že stari astrologi.

Vsak del neba ima neko ime, ki je enako imenu ozvezdja, ki je bilo včasih za tem predelom neba z njim kolikor toliko usklajeno, čeprav nikoli povsem usklajeno, in vsak del neba naj bi predstavljal neko energijo, ki je usklajena z dogajanjem v naravi (na severni polobli, kjer se je razvila astrologija kot znanost), na primer znamenje ovna, ki pomeni začetek pomladi in prebujanje narave, je povezan s pionirsko energijo, z začenjanjem in tako naprej. No, sama znamenja imajo v astrologiji najmanj konkretno opisovalno sposobnost in opisujejo le vrsto energije. Drzno, prodorno, navzven, navznoter, materinsko, čustveno …

Tretja problematika je vezana na krožno obliko horoskopa (saj vemo, da se planeti gibajo v elipsah). To se veže na prvo problematiko, torej to, kar vidimo z Zemlje, je to, kar je naša vsakodnevna resničnost. In dejansko vidimo planete ter Luno in Sonce, kako se gibljejo v krožnem gibanju.

Četrta problematika, ki pa je po svoje prva in vseobsegajoča, je odgovor, zakaj dogajanja na nebu vplivajo na človeka in njegovo življenje.

Nekateri astrologi razlagajo, da planeti oddajajo energijo. Prepričana sem, da jo, vendar da bi ta razlaga lahko utemeljila, zakaj izrisana karta neba ob času rojstva nekoga opisuje njegov značaj in posledično njegovo konkretno zgodbo, to preprosto ne zveni logično. Odnos Lune in Zemlje povzročata plimovanje, odkrit je bil tudi vpliv Sončevih peg na vreme na Zemlji in še drugi vplivi na delovanje Zemlje, toda da bi vse to določalo značaj in zgodbo posameznikov, je teže verjeti. Drugi astrologi razlagajo, da se v makrosvetu vidi mikrosvet, torej da gre za neko usklajenost zgoraj in spodaj. Ta razlaga je zanimiva, vendar ni znanstvena in ne dokazljiva. Lahko pa jo povežemo z Jungovim pojmom sinhroniciteta. Meni je ta razlaga veliko bližje.

Hočeš nočeš je treba sprejeti resnico, da astrologije v tem segmentu ni mogoče opravičiti, dokazati logično in znanstveno. Na tej točki se tudi tako strukturirana veda s trdno notranjo logiko staplja z mistiko. Čeprav se astrologi ne zavedamo vedno, ni temelj astrologije le astronomija, temveč tudi mitologija. In čeprav zahodna astrologija pogosto pozablja te svoje izvore, jih ob natančni študiji ne more spregledati. Astrologija torej kot srečanje fizike in mistike, kot srečanje astronomije in mitologije. Moje osebno mistično mnenje o tem je, da kot so bile zvezde kažipot za mornarje, so kažipot tudi za posameznike, družbo, človeštvo. To je samo mnenje, ki vsekakor ni dokazljivo, kar pa je seveda prav, kajti s tem vedenju dodamo nevedenje in dobimo celoto dveh nasprotij.

Ljudje radi stvari uredimo v red, vsako stvar postavimo na svoje mesto. Tudi astrologija je zelo sistematična in določena. Imamo znamenja (tropični zodiak – razdelitev neba na 12 enakih delov), imamo planete ter Luno (Zemljin satelit) in Sonce (zvezdo), imamo hiše, predeli neba, določeni glede na vrtenje Zemlje okrog svoje osi, torej glede na horizont (vzhod in zahod) ter glede na poldnevnik danega kraja (višina neba in dno neba).

Vsak elementarni del astrologije nekaj sporoča in kombinacija vseh teh elementov nam podaja natančnejše slike. Pa vendar življenje ni narejeno v matematično-geometrično pravilnih oblikah, pa vendar je, in to je moje mnenje, astrologija le približek stvarnosti. Po moje kar dober približek, kajti na tem približku so delale najbolj modre glave vseh časov. Isti ljudje, ki so širili vedenje o nebu, so širili tudi vedenje o vplivu neba na človeka. Vendar če smo iskreni in se iz sedanjosti ozremo na razvoj znanosti, tudi najbolj trdnih in dokazljivih znanosti, kot je na primer fizika, vidimo, da je tudi znanost približek in da je predstava, da znanost kaže življenje tako, kot je, le utvara. Tudi znanost življenje objema le na robovih.

Priznati moram, da me prizadenejo posmehljive kritike astronomov astrologije, zdi se mi neprimerno njihovi radovednosti, ki je temelj znanstvenega razmišljanja, da kritizirajo nekaj, česar niti ne poznajo, zato sem si vzela čas in razložila vsaj na kratko, da bi ljudje vedeli, da ima astrologija tudi temelje svojega vedenja. In astrologe pozivam, naj razvozlajo in si razjasnijo skrivnostni temeljev astrologije in vzpostavijo odnos tudi z zvezdami in nebom, kajti astrolog, ki nima odnosa z nebom, ki se ne obrača z radovednostjo k nebu, je mrtev astrolog, saj je izgubil vez s tistim, na čemer temelji njegova veda. Ne bojte se dvomiti o astrologiji, dvom in resnica sta brat in sestra.

Mene astrologija znova in znova preseneti. Srečam neko osebo prvič, pa jo vidim in poznam bolje kot marsikdo. Odpre se ti vpogled v skrivnost, imenovano človek in življenje. Vendar še enkrat, astrologija je le približek stvarnosti. Približek pa ni samo zaradi metode in temeljev, iz katerih izhaja, približek je tudi v bolj vsebinskem smislu, ker astrologija ne kaže našega stvarnega bistva, temveč le našo pogojeno bit.

 napisala diplomirana astrologinja Mihaela Malečkar Kogovšek